JE TO VOJNA?

.

Oprostite, v kinologiji sem novinec in zato malce zmeden - je to novi ali stari? ...

.

Politični sistem ustrahovanja
''Si z MANO - ali proti MENI?!''

V tej državi ni očitno več nikomur mar za NAPREDEK ŠOLANJA in razširitev obzorja na širši spekter. Vsak gleda očitno samo še NASE. Moja edina želja je, da s svojimi skromnimi izkušnjami pomagam komu od novincev ali kinologov, ki sorodno razmišljajo. Da ne bi pri učenju svojih kužkov na lep način ponavljali istih napak - na katerih sem se jaz učil 5 let in se še naprej učim. Toda pri tem početju sem očitno nekomu v napoto in nadlogo.

Sicer je pa tako, da se ljudje bojijo tistega kar ne poznajo in se branijo na vse možne načine ter kritizirajo - obenem si pa ne upajo priznati, da jih to pravzaprav ZANIMA!

.

Drugače: Vedno se pljuva čez tisto, kar si pravzaprav ŽELIŠ SAM doseči pa ti to ne uspe. Enostavno povedano - določeni se bojijo sprememb, ker si v vsaki spremembi ZAČETNIK - to pa ni ravno stabilna cona. Tudi jaz sem bil - še zdaj sem - pa se tega ne bojim in ne sramujem.

Izgleda smo v svoji majhni Sloveniji prišli na žalost do točke na kateri se kinologija očitno deli na zaželjene in NEZAŽELJENE kinologe - čeprav vsakdo dela s SVOJIM PSOM in to tako kot vsak sam želi. Vsak se trudi po svoje in po lastnih močeh z željo, da bi pri tem kar se da užival ter s »pobožno« željo, da bi po možnosti kdaj tudi kaj dosegel. Tako smo razdeljeni na:

1. tiste, ki želijo delati s kužki na njim lasten, bolj prijazen način in brez nepotrebnega kaznovanja – JE TO SLUČAJNO PREPOVEDANO IN NEZAŽELJENO?

2. tiste, ki so pripravljeni sprejemati modernejšo miselnost učenja psov, vendar so jo ob morebitnih začetnih ali trenutnih zatikanjih pripravljeni delno prilagajati prej individualno poznanim načinom šolanja

3. in tiste, ki mislijo, da znajo delati po metodah ispred 10, 20 in več let ter jim občutki psov ob šolanju še vedno niso prav nič pomembni

STAROMODNA MISELNOST O ŠOLANJU - UČENJU PSOV je očitno na PREISKUŠNJI SVOJE POPULARNOSTI in določeni se te popularnosti oklepajo kot pijanec plota. Ker ne znajo in zato nočejo drugače delati s psi se bojijo, da bodo moderne metode katere ne uporabljajo prisile, spodkopale njihovo dosedanjo nedotakljivost, kredibilnost in s tem OBVLADLJIVOST BODOČNOSTI KINOLOGIJE.

NJIHOVE METODE SO:
a. neutemeljena kritiziranja novih metod katerih glasni obrekovalci ne poznajo ... (niti ne razumejo)
b. enačenje novih metod s podobnimi ali sorodnimi ter ''metanje v isti koš''
c. poskusi prepričevanja (sebi podrejenih) kinologov, da »ni vse tako lepo kot se sliši« z namenom zaslepitve oz. sugeriranja svojega nostalgičnega prepričanja po ''dobrih starih - za vedno najboljših'' metodah šolanja!?
d. zatiranje in uničevanje vsake nove ideje ali poskusa modernizacije šolanja
e. in celo zastraševanje in grožnje tistim, ki poskušamo širši javnosti odpreti oči

Tako obnašanje je razumljivo edino s stališča nadaljevanja utečene in lagodno razkošne POLITIKE VODENJA »KZŠ« - za tiste, ki so pri koritu. Tekmovalci naj se seveda znajdejo kakor kdo ve in zna – PA LEPO NAJ SE OBNAŠAJO - dokler … !!!

.

Z nadaljevanjem enostranskega monologa je očitno cilj »Komisije Za Šolanje« ZATIRANJE VSEGA NOVEGA ter nesprejemanje različnosti ne glede na to, da se rezultati kažejo v praksi. Še vedno verjamem, da so tudi taki, ki jim drugi ne predstavljajo zgolj sredstvo za doseganje lastnega uspeha. Globoko upam, da obstajajo v kinologiji tudi ljudje, ki ne gledajo samo nase ampak predvsem na razvoj in napredek tega zares lepega športa pri nas.

.

Nobenega primernega kontakta NI med odgovorno KZŠ in samimi tekmovalci oz. predstavniki širše populacije tistih, ki nekaj USTVARJAMO s svojimi psi. Komisija v ožjem krogu odloča o usodi vsega kakor, da drugi ne obstajamo - brez možnosti predlogov, tekočega informiranja, kritike... Funkcionalnost "Komisije Za Šolanje" in njen ODNOS do samih tekmovalcev nikakor ni primeren in ne dovolj delotvoren na področju širšega spektra šolanja predvsem po IPO programih. S svojo železno in nedostopno politiko vodenja odbija vsako željo tekmovalcev po tesnejšem sodelovanju, predlogih, komunikaciji in prepotrebnih kvalitetnih skupinskih treningih. Tako se ŠKODOŽELJNOST med posameznimi tekmovalci in klubi, ki nastaja zaradi ogromnih stroškov samostojnih treningov vsake kinološke sredine posebej, prenaša naprej in se le še stopnjuje. Namesto, da bi bili iskreni in povezani kinološki prijatelji, kot so kolegi iz ostalih panog kinologije - smo udejstvujoči se vodniki po IPO - razbiti na koščke kakor avtomobilsko steklo.

.

Ravno iz navedenih razlogov se je v preteklosti že mnogo perspektivnih tekmovalcev PRENEHALO AKTIVNO UKVARJATI s tem zahtevnim programom namesto, da bi število tekmovalcev v zadnjih letih naraščalo. Namesto, da se tekmovalcem POMAGA - se nas pri šolanju še ovira, prezira, zaničuje in celo ustrahuje. Ni čudno, da je stanje tako kot je! Večina aktivnih kinologov v Sloveniji ima slab in prezirljiv pogled na "kraljevske klasike" ravno zaradi njihovega odnosa do psov, njihove ošabnosti in nedostopnosti.

V mojem primeru vsekakor obupni poskusi vplivanja na ZAUSTAVITEV DIALOGA o dolgoletni kinološki problematiki - ŽAL. Celo metode pozitivne motivacije so postale ocenjene kot "ZELO NEVARNE"? Zanimivo! Določeni očitno želijo, da sistemi pozitivne motivacije ostanejo IZOLIRANI od "vsevedne" kinologije oziroma, da se tretirajo kot "majvredni" - čeprav rezultati dokazujejo ravno nasprotno!

.

.

NENAPISANO PRAVILO: Če je kdo perspektiven, si ga je treba čimprej podrediti in ga ustaviti, če je kdo dober - ga je treba čimprej uničiti! ... V slovenski kinologiji se na žalost vse preveč govori o ljudeh in čisto premalo razmišlja o NAŠIH PSIH ter DELU Z NJIMI. Vsekakor je lažje govoriti kot kaj narediti s svojim psom.

VSE ZNANJE, KI GA IŠČEMO DRUGJE - JE V NAŠIH PSIH!!!

(ne iščimo ga tam, kjer ga ni!)

M.Mlačevo: 4.7.2009

Nikita Xever