Tokrat nagrada ZA VODNIKE
(ki zaostajajo za časom)
Za uvod: Še vedno trdim, da sva z Ayo edina na svetu, ki sva naredila IPO 3. izključno!!! na igro in nagrado TER s tem tudi 3x zaporednoma dokazala rezultat na mednarodnem tekmovalnem področju: državna prvaka 2008, pol leta za tem ponovno med prvih 20. na svetovnem prvenstvu belgijskih ovčarjev IPO 2009 (od 100-tih) in leto za tem osvojitev mednarodnega šampionata v delu (Pula 2010) vsakič z višjim seštevkom točk. Ponavljam; EDINA na svetu izključno na igro in nagrado - ki sva BREZ NAJMANJŠE KAZNI dosegla take rezultate! To je za naju večji dosežek kot le zgolj svetovni prvaki z uporabo goljufive kazni za psa. Le zakaj bi pes moral biti kaznovan, če si človek želi postati "prvak"?! Postopki šolanja vodnikov, ki ciljajo zelo visoko na svetovni lestvici, postajajo dandanes zato vsebolj premišljeni. Zelo natančno smo seznanjeni s preciznostjo uporabe električne ovratnice "vrhunskih tekmovalcev", ki zmagujejo na svetovnih prvenstvih z "vrhunskimi" psi in čez noč dosegajo "vrhunske rezultate".
Torej; uporaba "teletakta", kot ga strokovno natika večina IPO programerjev v današnjem času ni več nobena redkost, prej bi lahko rekel, da smo izjema tisti, ki ga ne uporabljamo. Toda dandanes uporaba električno impulzne ovratnice za pse še zdaleč - ni več tako primitivna kot v preteklosti. Do pred parimi leti je namreč veljalo prepričanje, da psa med šolanjem pač kaznuje el.ovratnica in ne vodnik saj ga vodnik ne kaznuje več z roko ali povodcem pa psi seveda niso bili takega mnenja - saj predobro vidijo in čutijo kdo drži daljinca v roki in predobro vedo odkod prihaja kazen sploh, če je vodnik radodaren. Ko na tekmi daljinca v roki pač ni, in prav tako ne ovratnice z akumulatorjem, pes natančno ve, da mu vodnik s kaznijo ne more nič in zato, na veliko razočaranje, na sami tekmi pes ne funkcionira niti približno tako kot na treningu. Toda večina njihovih vodnikov še vedno ne stopi koraka dlje.
NOVI in "HUMANEJŠI" NAČIN zahteva temeljito predpripravo, prefinjeno metodo na treningih in kot novost - poseben način prenosa metode na tekmovalno prireditev. Sledi BREZPLAČNO razkritje metode, ki je na tekmah sicer nedokazljivo in povsem regularno saj to metodo prenosa naučenega vedenja na tekmo uporablja vsako leto več vodnikov po svetu - brez, da bi imel pes možnost razlikovati električni trening od "sterilne" tekme. Komur seveda to kaj pomeni - vsak je svoje sreče kovač.
NOVODOBNE RAZLIKE SO TOREJ:
1. Predpriprava: mlademu psu (že mladiču) najprej uvajajo električno ovratnico kot nagrado, ker jo pes najprej nosi ugasnjeno in izključno takrat, ko jo ima možnost povezati z nečim dobrim (natikajo mu jo med hranjenjem, med sprehodom, med igro ...) in mladič jo ima dejansko rad. Navadi se na "dobrohotno" težo akumulatorja. Temu se pač pes ne more upreti (klasično pogojevanje). Kasneje nadaljujejo enako le, da je ovratnica prižgana. Postopek predpriprave je nujen del njihove metode in temu uvajanju se temeljito posvetijo zato poskrbijo tudi za to, da večkrat vodniki nosijo v roki med igro in hranjenjem tudi daljinca. Počasi dodajajo tudi dvojni teletakt okrog vrata (levi in desni, da pes kasneje dela naravnost) in teletakt v področju dimelj. Po premišljenem postopku predpriprave ima pes dokaj hitro vse prižgane električne akumulatorje rad saj se mu ob njihovem nošenju dogajajo same, zanj koristne reči.
2. Kasneje, ne bom navedel kdaj, ker nimam izkušenj s tem, počasi sledi prvi "štromarski" trening. Ampak naj opozorimo; to ni več klasično stiskanje in navijanje potenciometra v nebo ampak trening z zelo nizkimi dozami kazni, ki jih pes najprej niti sploh ne zazna. Vedno je treba zelo postopoma povečevati numerično vrednost impulza, ki roko na srce, psa ne boli, niti ga čustveno ne prizadane saj je (lahko) tako minimalen, da ga ne čuti niti človek. Kakorkoli, pes ga ob postopnem dodajanju počasi začuti saj je drugi korak namenjen temu, da se najde najnižja uporabna doza el.impulza, ki rezultira željen učinek - toda le ob nezaželjenem vedenju oz. ob vedenju, ki bi mu vodnik rad skrajšal čas. Tako npr. klavrn tek spremenijo v šprint tako, da je pes stimuliran s čimprejšnjim prenehanjem kontinuirne neugodnosti, zato je prisiljen počasen tek spremeniti v šprint (razen če vodnik pretirava z začetno dolžino šprinta). Zato se najprej posvetijo le kratkim šprintom vračanja z žogico, katerim sledijo šprinti po pobiranju aporta, kasneje to hitro gibanje podobno prenesejo še v odpoklic. Delajo zelo preudarno in postopoma. Da med gibanjem čimprej preneha neprijeten kontinuiren impulz se pes potrudi še posebej, če ta prihaja od zadaj, iz področja dimelj. V ta namen je potrebno že mladiča po "njihovem", večkrat "okrasiti" z vsaj dvema ali celo tremi teletakti. Kasnejše "izdelano" hitro gibanje psa na tekmi torej ni odraz veselja psa in želje po ŠE, ampak le priučeno izogibanje minimalni kazni ob pričakovanju končne nagrade.
3.Vpeljava nadomestnega dražljaja, ki psu da vedeti odkod "pravzaprav" prihaja tista minimalna kazen. Prišli smo do glavnega poglavja, brez katerega bi sistem funkcioniral le na treningu. To je NOVODOBNI KLJUČ do uspeha ... saj za ta nadomestni dražljaj "sodobni tekmovalci" uporabljajo POSEBEN VONJ!!!, ki ga pes pozna le iz situacije ob šolanju. Vodnik mora torej dobro premisliti, kateri stalni vonj bo uporabil, da ga pes ne bo imel nikjer drugod v življenju priložnost zaznati saj je ta neponovljiv vonj lahko vodnikova "vstopnica" na svetovno prvenstvo celo na vrhnji del lestvice, če bo seveda pameten in dogodkov ne bo prehiteval. Ta vonj (na roki, ki je ob psu) uporabijo torej, ko psu med treningom PRVIČ dozirajo minimalno kazen, neglede na to ali jo pes zazna ali ne, - in glej ga zlomka (spet na osnovi klasičnega pogojevanja) pes kazen elektičnega impulza poveže z novim, zanj od zdaj naprej značilnim VONJEM, in ne z električno ovratnico ter daljincem v vodnikovi roki, ki ju ima že več mesecev rad - saj je nov vonj nastopil ISTOČASNO! v povezavi z doslej nepoznano - (sicer min.) kaznijo. Naj bo vonj še tako poseben; na tekmi ga zazna edino pes, ki ga pozna iz vsakokratnega električnega treninga, s strani sodnika pa je nedokazljiv, ker ljudje pač nimamo tako močno razvitih čutil kot psi.
4.Postopno dodajanje, poviševanje numerične vrednosti el.impulza do zaznavne meje in uporaba malenkost nižje stimulacijske vrednosti je zelo pomemben dejavnik pri takem šolanju, saj vodnikom ni cilj psa kaznovati ampak le stimulirati z sicer minimalno kaznijo, k še ekspolzivnejšim odzivom (hiter šprint nazaj z aportom, hitro uleganje pri vaji naprej, tesno in skoncentrirano spremljanje vodnika, hitro spuščanje rokava pri obrambi ... itd. ) saj vsaki minimalni kazni TAKOJ ob pravilni odločitvi psa - sledi nagrada! Od tu naprej se je vsak vodnik prisiljen prilagoditi svojemu psu glede na svoje zamisli in karakter posameznega psa. V tem smislu potekajo novodobni, privat zelo dragi treningi posameznikov, ki mastno služijo na tak način. Vaje aportiranja se ponavadi začnejo na delovni klopi, toda ne navadni, ampak opremljeni s posebnim vpetjem za psa okrog vratu in dimelj tako, da se pes ne more izmikati držanju aporta v stoječem položaju (kjer slabo držanje takoj rezultira padanje prinosila iz gobca in temu seveda, po njihovem, tudi minimalna kazen, dokler se pes ne vda v močno in mirno držanje). Seveda tudi vpenjalno klop in samo pozicijo vpenjanja trenirajo kot nagrado že pri mladičku in kasneje vpenjalni mehanizem raste s psom do odrasle mere. Pes torej v nobenem primeru nima možnosti, da bi "šolske pripomočke" povezal s kaznijo - temveč le z nagrado (hrano, igro). Šele kasneje, ko se znajde v zaželjenem položaju, ko se sicer ne more izmikati pa se sooči z novim dejstvom, da MORA izločiti nezaželjeno vedenje. Vsako morebitno kazen (kateri ob zaželjenem prilagajanju vedno sledi nagrada) poveže pes torej le z individualnim vonjem!, ki si ga omisli posamezen vodnik. To je lahko poseben parfum, zelišče, razne kreme, najbolj "pregnani" pa uporabljajo celo svoj urin, da ga pes nima priložnost zamenjati z nobenim drugim vonjem, ko je pod nevidno kontrolo. Človeška požrešnost nima meja. Zato pazite komu od "namirišanih" prvakov ponujate roko pri čestitki ob rezultatu oz. vsaj počakajte, da se imajo vmes it čas umit.
5. Prenos naučenega vedenja na tekmo: Nič posebnega, vse je že opravljeno. Če pes funcionira na treningu s teletaktom, bo ob "dišečem" vodniku funkcioniral na tekmi tudi brez teletakta saj vendar predobro ve, da kazen po tem sistemu prihaja iz posebnega "vonja" in na primankljaj električne ovratnice ter daljinca pes sploh ne bo pozoren. Za psa je torej le prisotnost vonja tista, ki ima do njega spoštovanje! In ne kot izgleda na zunaj - spoštovanje do vodnika. Premeteno, kajne?! Zdaj "bogovi" morda niso več tako nedosegljivi?!
No, pa smo spet prvi na svetu! (v nečem) ki smo, celo zastonj, razkrili kako dandanes "vrhunski" kinologi šolajo svoje "vrhunske" pse in z njimi dosegajo "vrhunske" rezultate. Še vedno torej, čeprav hvalabogu veliko manj, uporabljajo kazen - le prenos metode na tekmovalni teren so "izpopolnili". Nam pač te vrste "skrbno varovanih skrivnosti" ne pomenijo ničesar, saj ne uporabljamo ničesar, kar diši po kazni - zato na dan z njimi!
Ob vsem zgoraj napisanem je najin uspeh z Ayo še toliko sijajnejši saj sva tekmovala z visokoblestečimi namirišanimi štromarji in Aya se je uvrstila na kar peto mesto med delovnimi psicami NA SVETU - BREZ UPORABE NAJMANJŠE KAZNI MED ŠOLANJEM. Kako pa "njihov" postopek tako natančno poznamo pa naj zaenkrat ostane še skrivnost. Vsi, ki do zdaj tega še niste poznali pa lahko rečete le eno. Hvala, Nikita.
Članek ni namenjen nikomur osebno. Je zgolj splošno informativne narave. Oddahnil se bom vsaj toliko, ker vem, da bo marsikateremu psu prihranjeno nadaljnje neuspešno in nehumano stiskanje ;-) saj novi sistem ni uporaben za psa, ki ovratnico že pozna iz povezave z vodnikom - namesto le z vonjem. Skratka bližnjice, ki jim ni konca ...
:-))
