To izhaja ... 
... IZ TEGA!!! ...
..... IN TO STANE!!!
Kdo v Sloveniji si UPA POKAZAT JAVNOSTI ... kako trenira s svojim psom program IPO 3?! ... (ga ni).
V psarni "REISENADLER" nimamo kaj skrivat! POZITIVNA MOTIVACIJA PO IPO programu je UŽITEK!!! Za PSA in vodnika!
Tekmovalci v kinologiji nedvomno tvorimo OSNOVNO BAZO tega lepega športa. Brez nas ta šport ne bi obstajal. Na žalost pa se vse preveč poudarka in pozornosti usmerja na obrobne oz. pomožne ikone v kinologiji in ostalo - sicer za pomoč potrebno režijo.
Govorim predvsem za rang tekmovalcev šolanih psov, ker so odnosi kinologov med zvrstmi kot so: agility, reševalne enote in railly obedience dokaj zedinjeni in homogeni zato se tudi nezadržno veča število aktivnih in potencialnih tekmovalcev v teh zvrsteh. Glavni vzrok verjetno tiči prav v glavni temi: METODE ŠOLANJA, UČNI PRISTOP in PSIHOLOGIJA UČENJA so drugačni, modernejši, bolj humani in predvsem pristopnejši kot v rangu šolanih psov po programih A, BB-H, C, in IPO 1,2,3. Šolanje po teh programih je postalo dolgočasno, enolično, nazadnjaško, utrujujoče in nezanimivo, če kot protiutež postavimo ODNOS, ki ga kaže kinološka javnost vključno s strokovnim organom "Komisijo Za Šolanje" - do samih tekmovalcev.
PRIMER: K mojemu rezultatu - državnega prvaka - ta komisija ni pripomogla praktično NIČESAR ... čeprav sem ji dve leti nazaj pismeno posredoval potrebe po kritju stroškov markerjev, ki so se primorani voziti na oddaljene treninge v različna društva itd... Dobil sem celo posmehljiv namig od g.Braneta Puša, da je moj PISMENI PREDLOG, ki sem ga naslovil na KZŠ o spodaj omenjeni problematiki - "ČIST BREZ VEZE" ... ja - samo za koga?
Sprašujem se koliko tekmovalcem ali bodočim perspektivnim tekmovalcem po IPO je taka Komisija ZA ŠOLANJE pri učenju sploh kaj pomagala (razen SEBI) in koga dejansko sploh šolajo? Kar se tiče angažiranja komisije pri spodaj omenjeni problematiki - "KZŠ" na moj pismeni predlog ni niti reagirala ... kaj šele, da bi kaj ukrenila. Na pošiljko nisem od odgovorne komisije prejel NITI ODGOVORA!!! Zato jo bom zdaj, ko sem bil izzvan, izpostavil javno.
Večina kinologov bi se o podobni problematiki celo BALA spregovoriti. LE ZAKAJ - se sprašujem? Mar zato, da eni uživajo v razkošju "kinološkega turizma" - tisti, ki delamo pa trpimo od pomanjkanja sredstev za prepotrebne treninge? Mar zaradi napol sprivatiziranih organov KZS, ki enostavno uradno volijo drug drugega in sami pišejo svoje zakone? Z ustvarjanjem psihološkega pritiska ni mogoče pridobivati kvalitetnega podmladka.
KAM PES TACO MOLI ... ?
V slovenski kinologiji se že predolgo pripisuje pomembnost samo strokovnim delavcem kot so delegati, sodniki, polagalci, markerji in ostala režija. Na vsaki prireditvi in seminarjih je njihovo delo skrbno ovrednoteno in poplačano vključno s prevoženo kilometrino. Vložek dela in priprav za nastop samih tekmovalcev ne vidi in ne ceni VEČ NIHČE! V procesu pridobivanja kinološke veljave je postalo aktualno celo "modno slikanje" ob dosežkih različnih tekmovalcev na pomembnejših prireditvah in ob razglasitvah rezultatov. Z modnim slikanjem je pač najlaže na vse naslovnice kjer se pozornost spet preusmerja na pomožne ikone v kinologiji.
DOLGOLETNO PRIZADEVANJE TEKMOVALCEV
ki tvorimo naj še enkrat povdarim »OSNOVNO BAZO« tega športa in ki je povezano z ogromnimi stroški priprav za nastope na tekmah, ostaja neopaženo in ne zanima v naši kinologiji nikogar več. Še več. Zaradi zatiskanja oči pred temi dejstvi, malomarnega, nespoštljivega, nesramnega in celo sovražnega odnosa do posameznih tekmovalcev po IPO programu, se je že veliko perspektivnih tekmovalcev prenehalo aktivno ukvarjati s tem športom ali na tekmah noče več sodelovati. Vse to vpliva na upadanje števila bodočih perspektivnih tekmovalcev po IPO programih, ki svoje ambicije usmerjajo rajši - na prej omenjene sorodne discipline. Po eni strani ŠKODA, da na tak način Slovenska kinologija izgublja na potencialni moči najvišjega ranga IPO tekmovanj.
Z drugačnim pristopom k šolanju, moderniziranimi metodami učenja in spremenjeni PSIHOLOGIJI učenja bi nedvomno pritegnili širši krog potencialnih KVALITETNIH TEKMOVALCEV po programih IPO. Tu bi bil potreben seveda kolektivni duh odgovorne Komisije Za Šolanje, katere naloga in odgovornost je predvsem POMAGATI pri prenosu modernih METOD (na tekmovalce) in ne samo zaželjenih smernic šolanja! Pomagajmo kinologom - KAKO PRITI DO TAKEGA ODNOSA S PSOM, ki je zaželjen v svetovnem merilu.
VSI STROŠKI ŠOLANJA tekmovalnega psa
ves porabljeni ČAS in TRUD ter ZNOJ tekmovalcev po IPO, ki smo največkrat prepuščeni samo izkušnjam posameznega društva ali pa sami sebi in svoji iznajdljivosti, ostaja neopažen in neovrednoten. Poleg osebnostnih vrlin, ki so nujno potrebne za uspešnega tekmovalca mora ta imeti seveda VESELJE do psov, dovolj prostega ČASA, rodovniškega PSA primerne pasme, KAR NEKAJ DENARJA in vso PODPORO družinskih članov. Naj omenim, da si zato vsak tekmovalec zasluži visoko spoštovanje kinološke sredine in ''strokovnega'' kadra, kajti brez požrtvovalnih tekmovalcev, ki tvorimo »OSNOVNO BAZO« tega športa, le ta ne bi obstajal!
Ne samo psi ... tudi tekmovalci smo kdaj potrebni pohvale in nagrade za svoje prizadevanje. Obstaja režija zaradi športa ... ali ŠPORT ZARADI REŽIJE?! Strokovni delavci in komisije so dolžni svoje delo opravljati v prid uspeha slovenske kinologije, se fer in športno obnašati do tekmovalcev, jim POMAGATI in jih SPODBUJATI ne pa s trdo, vzvišeno in enostransko politiko razdiralno vplivati na potencialno moč slovenske kinologije. Po takem vzgledu so se začeli obnašati tudi ostali - povsem obrobni členi kinologije - in z nadaljevanjem razdiralne politike do tekmovalcev, ki se trudimo za svoje uspehe na vso moč, bo takih nespoštljivih podtikanj vse več in več. To vodi edino v propad kvalitete in napredka.
POMAGAJMO DRUG DRUGEMU, BODIMO STRPNI IN SE SPOŠTUJMO!
VSE ZNANJE, KI GA IŠČEMO DRUGJE - JE V NAŠIH PSIH!!!
(ne iščimo ga tam, kjer ga ni!)
državni prvak po "IPO" III. (2008) Nikita Xever
